Smorny’s blog

Pravkar slišano na valu 202, intervju iz LJ ulic: “…ženske so za kuhati.”
Tipično omejeno razmišljanje moškega.
Kdo pa pravi, da se ne morejo tudi dušiti, pečti ali cvreti?

Šalo na stran. Vse najlepše bralkam.

Miza v jedilnici. Zob časa in redna uporaba še za kaj drugega, kot le užitje zasluženega obroka, jo je okarakteriziralo s praskami, odrgninami in krastami.

Zasluži si pozornost večerov, novo prevleko iz orehovega furnirja in barvo, ki jo bo ostalo pohištvo zavidalo.

Študentski časi in časi počitnic so za vedno minili, s tem pa tudi priložnostno spanje do nedoločenih ur.

Nekoč v srednji šoli me je budil “buzzzzzz” radijske budilke, ki je kaj hitro spustila dušo zaradi trdega jutranjega rokovanja. Nato me je budil radijski stolp, ki je dvignil celo hišo in moram priznati, da sem zaspal neverjetno malokrat. Decibeli so učinkoviti, ni kaj.

Potem so pred ducatom let prišli mobilni telefoni in obsesija, da se jih vlači zmeraj s seboj. Ne spominjam se, kakšno prednastavljeno melodijo je imel takratni benetton, niti ni pomembno. Od takrat naprej me še vedno budi mobilnik, spreminjali so se le modeli in melodije.

Budili so me The Cardigans z burning down the house, ki so mi dvignili pulz že navsezgodaj. Nato Chris Botti, ob katerem sem včasih spal kar naprej in glasbo vkomponiral v sanje. Premirno.

Sedaj me prebuja B. J. Thomas – Raindrops Keep Fallin` On My Head, ki so jo ponavadi mrmram še v kopalnici in kuhinji.

“Ti je oukica zaribala ali si softič? Which answer do you prefer?”

Bogatejši sem za novo izkušnjo. Veliko popotnikov na svojih vandranjih prespi v hostlih.

Obstaja tudi druga možnost. Prespati pri nekom na kavču. Couch surfing.

Zadeva deluje precej preprosto. Na spletu si ustvariš profil, napišeš kaj malega o sebi, dodaš kakšno fotografijo in dodaš podrobnost, ali imaš kavč ali ne.

V kolikor imaš kavč, te kontaktirajo ostali popotniki in povprašajo ali lahko “takrat in takrat” prespijo pri tebi. Enostavno, učinkovito, poceni in predvsem drugače. Pristen stik a avtohtonim prebivalstvom, ki ti pove marsikaj o okolici, mestu, zgodovini ali čemerkoli drugem.

In tako je naneslo, da sva prespala pri Klausu na Dunaju. Odprt avstrijec naju je toplo sprejel in naju v skopo odmerjenem času popeljal po mestu, kjer smo bezljali sem in tja kot kure brez glave. Dobesedno.

Nedeljsko jutro je prišlo vse prehitro in sva morala spet na pot… proti rudniku.

Policija jih ni razgnala, niti niso uporabljali solzivca ali vodnih topov. Akcija je bila vseeno

Takole zgleda trening:

Utrinki iz demonstracije sledijo. Kmalu

Napovedan sneg. Ceste čiste, največ centimeter snega in/ali brozgice. Hitrost v naselju 30, izven 40. Ljudje prestrašeni, sneg predstavlja stres.

Spet bodo vsi nergali, kakše katastrofalne razmere so na cesti, skozi kakšen pekel so morali iti, da so prišli na cilj itd. … Najprej si očistite avto!

Sneg = zabava.

Dolgo pričakovani koncert se je le zgodil. Jaz pa, kot politi cucek.
Poln pričakovanj iz albuma, skupaj z Galeristi in nato solo, podkrepljen z videji jamanja iz Lenta itd., sem pričakoval veliko. Inprovizacija, zanos in akustični vrhunec.

Doživel pa kvazi valentinov koncert, ki sta ga rešila Vlado Kreslin in Severa z Olivijo. Preveč resen koncert, premalo stika s publiko, premirni komadi. Kje so bili H30+, hentai…?! Nesproščenost, mogoče.

Ko je potegnil sabljo in se malo stulil, sem že misli: ” šopaj, miško! Šooopaaaj!” No, to je bilo to…

Večer so rešili Zanesljivi: