Zaradi te malenkosti, smo bili včeraj pešci. Pa dež je tudi svoje dopolnil.
Razmišljam, da imam dve možnosti v obupni želji po lepem vremenu za naslednji vikend: dam za mašo župniku ali prodam dušo hudiču. Eden od teh dveh, mi ni bil nikoli pri srcu… 
The saga continues.
Ta vikend je bil deloven in kot se za kmečkega sina spodobi, sem vstal še pred šesto. Rezultat dveh dni dela je posajenih 75 orehov (ženske), dva prava deda oreha (opraševalca), dva marona in kostanj. Skupaj 80 dreves. Hvala vsem sodelujočim za pomoč.
Ker nisem v olimpijski formi, me seveda boli skoraj vsaka mišica in še en diskreten žulj sem fasal. Do avgusta bodo rasli (upam vsaj), potem jih prvič obrežemo. Vmes še parkrat zalijemo in se borimo proti muhi.
Mislim, da sem eden tistih, ki precej posluša radio. Najprej zjutraj, da slišim, kaj me čaka na poti v službo. Nato na dejanski poti ponavadi poslušam kaj po mojem izboru, z vklopljenimi prometnimi informacijami. V službi val 202, ki je odličen, le oglasne oddaje me spravljajo ob živce (nisem edini). Ter nato na poti domov. Vsega skupaj okoli 10 ur. Huh.
Moram priznati, da veliko tudi preslišim, ko možgani delajo to, za kar sem plačan. Razmišljal sem že, da bi si nabavil kaki jezikovni tečaj za v avto, a sem si premislil, ker mi zjutraj še ni, popoldan sem miselno utrujen in bi težko sledil bedarijam, ki jih ljudje počnemo na cesti in se učil jezika.
Sem pa skozi vse te ure, dneve, mesece in leta prišel do enega spoznanja: samo še reperji/hip hopaši in Adi Smolar imajo družbeno kritična besedila, želijo spremembe in nosijo sporočila. Ostali ne razmišljajo o svetu okoli sebe? Se nočejo opredeliti? Želijo ugajati množici? Se ne zavedajo dogajanja okoli sebe? Jim je vseeno?
Ne me razumeti narobe, tudi ljubezen je lepa tematika… srečna ali manj srečna.
Grem spat, zgodaj vstajam, ker danes sejem, da bom jutri žel.
Razpaslo se je, da glasbo poslušamo kar preko youtuba. Ker se mi je zahotelo Dejva, sem med njegovimi zadevami našel tudi ta mix five step, od leta ‘61 imenovan take five. Blue rondo a la turk izvajajo tudi Perpetuum Jazzile, ki smo jih že imeli v Radgoni in so me navdušili. V jazz zborčku prepeva tudi Nuška Drašček, ki ima prav tako svoj blog (ki žal malo stagnira).
- vsako dan umre 30 000 ljudi zaradi lakote.
- po tv se hvalijo, kako si naša mačka zasluži le izbrane kose mesa.
- sram me je, da živim v razvitem svetu.
Ko so se v meni že pospešeno delile 2^n-terčke (dvojčki->četrverčki->osmerčki->šestnajsterčki…) Streptococcus Pyogenes sem šel pridno k zobozdravniku, po še nekaj opravkih in na pizzo v europark. Zakaj ravno tja? Prostor za parkiranje, preverjena ponudba, ni potrebe po razmišljanju, rutiniranost…
Izustrenega in strateškega pogleda sem preletel s pogledom mize. Usedel sem se skrajno desno od šanka, z zaščitenim hrbtom k zidu, kelnarja in picopeka imam tudi na očeh, nihče se mi ne bo vlačil mimo in mi buljil v krožnik. Bila je edina prosta miza pravzaprav.
Dobim jedilni list, ga preletim in ugotovim, da niso dodali nič novega. Spet pričakujem preveč? Ker sem naročil ribiško, ki je precej slana, sem dodal še dva deci soka s tri deci vode. Dobim pijačo in disciplinirano čakam in opazujem dogajanje. Ljudje sem, ljudje tja, natakar sem, natakar tja, eni siti, drugi lačni, vse tako kot mora biti.
Picopek je imel medtem, ko so se pizze pekle, malico. Kar spreletelo me je, jedel je pizzo. Osem ur pečeš pizze, đ dni na teden, pa še vedno ti je všeč? Dober si dečko…
Natakar je vlil mleko v đezvo in ga spenil. Opa miško! Kaj pa je to?! Zeleno-beli tetra pak šparovega S-Budget. V mislih zaklejem, ker na mizi ni več bilo jedilnega lista. Prav gotovo je kava v teh hudih časih, nekaj cenejša. Gledam okoli, nikjer se ne hvalijo, da bi imeli poceni kavo… Spet škilim proti šanku. Natakar zgrabi spet zeleno-bel tetra pak, le da tokrat teče iz njega živo rumena tekočina. Gospod na moji desni je naročil đus.
Družina nasproti šanka, a prenizko da bi imeli moj strateški razgled, naroči pivo za fotra, vodo z okusom za mamo in jabi z vodo za oba otroka – s slamico seveda! Fotr je dobil laško, čeprav špar tudi prodaja S-Budget pivo, mama je dobila eno izmed popularnih vod, ki vsebujejo vse kar je dobro za nas (in sladkor). Otroka dobita tokrat bister sok iz zeleno-belega tetra paka.
Dobim pizzo. Jo celo pojem s civiliziranim tempom (pazi: odkar sem prišel, do odhoda, se je število bakterij povečalo za približno 4x). Medtem sem že sklenil, da grem v špar pogledat, koliko sploh stanejo ti sokovi in koliko bo zadeva meni zaračunana.
Vstanem in se odpravim proti blagajni, tako bo zadeva opravljena hitreje. Natakar izstreli: “Okroglo deset!”. “Oooo, pra*ica!,” si mislim. Kje so časi, ko sma se za taki dnar dva nažrla pizze? Pomolim bankovec, dobim račun. “Oooo, pra*ica!,” si spet mislim. Na računu so tri deci soka po 0.90€! Natakar me je nafukal. 2.70€ za dva deci soka in tri deci vode?! Še zdaj ne vem, zakaj takrat nisem vzrojil. Presenetil sem sam sebe. Niti civilizirano nisem oporekal. Nič. Nada. Vdan v usodo? Razočaran nad tem kam to vse gre? Se še bom vračal sem? Poln toksina ki ga izločajo bakterije, ki se delijo na vsakih 20 minut? Niti v mislih nisem križal natakarja, nenavadno… Naročil sem prav gotovo pravilno. Natakarica par metrov vstran in par dni nazaj ni imela težav z mojim naročilom, niti jaz z njenim računom (dokaz).
Odpravim se v špar. Z veliko pizzo in dva deci sladkega soka iz zeleno-belega tetra paka v riti, sem še vedno čutil potrebo po energiji. WTF?! Kako sem lahko po taaakem obroku brez energije? Takrat nisem vedel, da mojo energijo trošijo bakterije za vzpon svoje vrste. Nisem imel volje capljati med nabiralci in sem direkt odkruzal, do pijače. Zeleno-belih tetrapakov, ki bi imeli v sebi breskov sok je zmanjkalo. Etiketa je ostala. Cena je … … … je 0.85€ za liter! Za 2.70€ bi lahko požlempal dobre tri litre tega cukra! Jaz pa dva deci!
Razburjanje škodi lepoti in jaz je ne bom razmetaval. Bil sem že nenavadno utrujen. “V bufi bo kava,” si mislim…
In tudi je. Edini efekt, ki sem ga dobil od nje, so bile razširjene zenice. Odlično, zdaj še zgledam, ko đanki, mi je tega treba?! Domača atmosfera. Domači ljudje. K produktivnosti nisem prispeval, odgovorosti sem se spretno izogibal. Zgovoren sem bil, kot KGB-jevec na zaslišanju.
Mineta dve uri. Gremo domov. Na poti do avta, sem že ugotavljal ali je vibriranje mojega telesa bug or feature? Če je feature, bom ultrazvočno ščetkal zobe z navadno ščetko… bug je! Ko je nekaj predobro, da bi bilo res, pač ni res. Preprosto.
Odpeljal sem se domov, kjer sem podlegel…
