Smorny’s blog

Bogatejši sem za novo izkušnjo. Veliko popotnikov na svojih vandranjih prespi v hostlih.

Obstaja tudi druga možnost. Prespati pri nekom na kavču. Couch surfing.

Zadeva deluje precej preprosto. Na spletu si ustvariš profil, napišeš kaj malega o sebi, dodaš kakšno fotografijo in dodaš podrobnost, ali imaš kavč ali ne.

V kolikor imaš kavč, te kontaktirajo ostali popotniki in povprašajo ali lahko “takrat in takrat” prespijo pri tebi. Enostavno, učinkovito, poceni in predvsem drugače. Pristen stik a avtohtonim prebivalstvom, ki ti pove marsikaj o okolici, mestu, zgodovini ali čemerkoli drugem.

In tako je naneslo, da sva prespala pri Klausu na Dunaju. Odprt avstrijec naju je toplo sprejel in naju v skopo odmerjenem času popeljal po mestu, kjer smo bezljali sem in tja kot kure brez glave. Dobesedno.

Nedeljsko jutro je prišlo vse prehitro in sva morala spet na pot… proti rudniku.

Ob poslušanje oglasne oddaje na valu 202 in kombinaciji vsesplošne evforije ob prašičji gripi ¹, ne morem ostati ravnodušen. Da plačujemo, nacionalki za poslušanje oglasnih oddaj, ki nas fopajo z vsemi mogočimi kvazi zdravili, brez katerih je sam čudež, da smo do zdaj preživeli, se mi zdi nateg. Nisem bil zadovoljen, niti nisem bil plačan. Prehransko dopolnilo, da bomo lažje shujšali. Moram jaz to poslušati dan za dnem? Naučimo se pravočasno vstajati od mize, pa bo problem rešen.

Spet sem jezen mladenič. Presneto, drugače ne znam. Povedali so, da je po svetu do zdaj zaradi prašičjevke umrlo okoli 5000 ljudi. Primerljivo z manjšim mestecem, globalno pravzaprav nepomembno. Da se o drugem sploh več ne govori, ni povsem res, tukaj je še štala ².

Govori se o cepivih za pomembne in manj pomembne, kvaliteti, stranskih učinkih, utrujenosti ipd. Vau, se je industrija potrudila in nas dobrohotno založila z dovolj velikimi zalogami vsega. Pravi rešitelji, tile politiki in liderji, saj so nabavili dovolj doz tudi za manj pomembne. Ne vem, zakaj ne morem iz sebe spraviti neke hvaležnosti. Niti kančka. Jaz, nehvaležneš!

Na leto umre od lakote 15 000 000 ³ otrok. To je več kot 41 000 dnevno. Prekleto, se sploh zavedamo, koliko je to ljudi!? In spet moram preklinjati, ne gre drugače, jezen sem. Zakaj se o tem ne govori? Verjetno zato, ker so slabi potrošniki …

Vsekakor se ne grem cepit proti prašičjevki!

Že pred eno uro sem mislil iti spat, pa sem zagrabil tole na netu

Kljub modrici ob levem, otečenem in gnojno krastavem desnem kolenu, mi acid, ki se pretaka po žilah ni pustil miru. Po žili sem si muziko napeljal še v ušesa. Miren jazz preprosto ni to, kar bi si želel na biciklu, zato nekaj powerfull in zategnjenega! Kot bi me gnal sam hudič. Ena ura me je utrudila precej.

Na poti domov, namesto relaksiranega poganjanja pedalov, srečam cestaka. Kot pobesneli pes se zaženem za njim, kake 3 kilometre, potem so se najine poti ločile (hvala, hvala … ). Da bo ironija popolna, sem še na domači travi, prepoten, zapeljal skozi roj večernega mrčesa. Skupaj smo odšli pod tuš.

Ponoči grem v deseto praštevilo.

V petek so Orlek izdali nov album in dvd z dokumentarcem z njihovimi videospoti. Adijo knapi in Punca s šohta me vržeta iz tira, še vedno.

Ker med 25506 fotografijami marsikaj izbrskam, sem našel tudi to vstopnico izpred mnogih let, ko nas je okoli vozil Borči z njegovo legendarno viso. Imela je strešno okno (!) in pila več, kot vsi potniki celi večer skupaj. Par metrov od doma neslavno pogorela. Slava temu partymobilu!

Razpaslo se je, da glasbo poslušamo kar preko youtuba. Ker se mi je zahotelo Dejva, sem med njegovimi zadevami našel tudi ta mix five step, od leta ‘61 imenovan take five. Blue rondo a la turk izvajajo tudi Perpetuum Jazzile, ki smo jih že imeli v Radgoni in so me navdušili. V jazz zborčku prepeva tudi Nuška Drašček, ki ima prav tako svoj blog (ki žal malo stagnira).

Otvoritev AC Pince – Beltinci.

Ker je trebalo po Kolpi šotor očistiti, sem k sodelovanju nahecal Dunjo in Klaro. Šotor smo oprali, posušilo ga je sonce, sedaj pa bo kaki teden igrišče Klari.

Sprostila se je parcela ob reki, zato sma z Dejanom premaknila naselbino na skrajni rob civilizacije.

Rum kola