Miza v jedilnici. Zob časa in redna uporaba še za kaj drugega, kot le užitje zasluženega obroka, jo je okarakteriziralo s praskami, odrgninami in krastami.
Zasluži si pozornost večerov, novo prevleko iz orehovega furnirja in barvo, ki jo bo ostalo pohištvo zavidalo.
Bogatejši sem za novo izkušnjo. Veliko popotnikov na svojih vandranjih prespi v hostlih.
Obstaja tudi druga možnost. Prespati pri nekom na kavču. Couch surfing.
Zadeva deluje precej preprosto. Na spletu si ustvariš profil, napišeš kaj malega o sebi, dodaš kakšno fotografijo in dodaš podrobnost, ali imaš kavč ali ne.
V kolikor imaš kavč, te kontaktirajo ostali popotniki in povprašajo ali lahko “takrat in takrat” prespijo pri tebi. Enostavno, učinkovito, poceni in predvsem drugače. Pristen stik a avtohtonim prebivalstvom, ki ti pove marsikaj o okolici, mestu, zgodovini ali čemerkoli drugem.
In tako je naneslo, da sva prespala pri Klausu na Dunaju. Odprt avstrijec naju je toplo sprejel in naju v skopo odmerjenem času popeljal po mestu, kjer smo bezljali sem in tja kot kure brez glave. Dobesedno. 
Nedeljsko jutro je prišlo vse prehitro in sva morala spet na pot… proti rudniku.
Policija jih ni razgnala, niti niso uporabljali solzivca ali vodnih topov. Akcija je bila vseeno 
Takole zgleda trening:
Utrinki iz demonstracije sledijo. Kmalu
Napovedan sneg. Ceste čiste, največ centimeter snega in/ali brozgice. Hitrost v naselju 30, izven 40. Ljudje prestrašeni, sneg predstavlja stres.
Spet bodo vsi nergali, kakše katastrofalne razmere so na cesti, skozi kakšen pekel so morali iti, da so prišli na cilj itd. … Najprej si očistite avto!
Sneg = zabava.
Skrbna priprava na žaganje lesa, morebitno sekanje in podobne aktivnosti team buildinga so padle v vodo. Pravzaprav je padla voda na njih.
Včeraj sem prvič igral squash. No, če temu lahko rečem igra
Zadeva je odlična, eksplozivna in energična. Jebe me1, da sem poskušal situacije reševati z badminton gibi. Jok brate.
O bolečinah v mišicah ne bom izgubljal besed, ker niso niti pol takšne, kot sem pričakoval. Nekaj sem delal narobe?
Ne da se mi razlagati, saj se vse razbere iz fotk.
Stiskali smo se, kot sardine. Pomanjkanje prostora in želja, da pridemo tja, kjer je lep razgled in bolj malo trdnih tal pod nogami. Rokavice in topla obleka so nuja, čeprav je bilo totalno sončno, pod nami, kot vata natrgan oblak.
Skydive Maribor boogie 25.10.2009. Fotkal je Feler, slava mu.
