Miza v jedilnici. Zob časa in redna uporaba še za kaj drugega, kot le užitje zasluženega obroka, jo je okarakteriziralo s praskami, odrgninami in krastami.
Zasluži si pozornost večerov, novo prevleko iz orehovega furnirja in barvo, ki jo bo ostalo pohištvo zavidalo.
Skrbna priprava na žaganje lesa, morebitno sekanje in podobne aktivnosti team buildinga so padle v vodo. Pravzaprav je padla voda na njih.
Včeraj sem prvič igral squash. No, če temu lahko rečem igra 
Zadeva je odlična, eksplozivna in energična. Jebe me1, da sem poskušal situacije reševati z badminton gibi. Jok brate.
O bolečinah v mišicah ne bom izgubljal besed, ker niso niti pol takšne, kot sem pričakoval. Nekaj sem delal narobe? 
Zjutraj sem pogledal na termometer, ki kaže tempetaturo zunaj, zavil z očmi in odšibal v kopalnico. Tema. Mali je bil podobne volje, niti malo ga ni vleklo ven iz hiše.
Ko me je v delavnici pes ovohal in kidnil notri na toplo, sem začel razmišljati, da bi bilo dobro uvesti neko subjektivno skalo za temperaturo. Tako, ki bi zraven temperature upoštevala še veter, osončenje, vlažnost in prijanje ali neprijanje vremena. Mrzlo je bilo ko pes! Z mrzlimi rokami sem poskušal vdahniti življenje v siv kamen. Kmalu sem se ogrel in postalo je prijetno, za tem so posijali še prvi sončni žarki.
Vedno bolj cenim priložnosti, ko sem lahko celi dan zunaj, delam zunaj in niti malo me ne vleče med stene. Prav uživam, da lahko delam s celim telesom. Da so okoli mene mogočni stroji, wati in kilowati moči. Fizična moč, ki zahteva nežno noto. Večnost in krhkost kamna. Usklajenost gibov z Malim, debata teče non stop.
Vleče me ven 1, um je bister in stikalca še vedno preklapljajo s svetlobno hitrostjo. Telo bo počasi zahtevalo svojo dozo počitka, ustregel mu bom.
Ob zori pičim v naše najstarejše mesto in veselim se že.
Zaslišal sem korake, ki so se proti visokemu tretjemu nadstropju upočasnjevali. Zagledal sem možakarja v rjaven in požirek cedevite mi je za trenutek zastal v grlu.
Že je pri meni. Iz Hoercshinga v Avstriji, preko Nurnberga v Nemčiji v Milano (Italija) in nato še do Brnika. Iz Brnika v Maribor in tam k meni v tretje nadstropje. V manj kot 48 urah za borih 10 evrov poštnine.
Komaj sem prav odprl škatlo in preveril vsebino, že se mi je na ekranu pojavila pošta, da je bila pošiljka predana naročniku. Dobri so upsovci!
Razmetal sem kup knjižic, cdjev, kablov, akumulatorček… in skrbno zavito ohišje. Presenetljivo majhno in lahko. Trenutno čisto neuporabno. Eos 1000D.
Dogovoril sem se za izposojo par objektivov, da se bom nato lažje odločil, kako bom fotoaparat dopolnil. Pri tem mi gredo na roko Feler, Domovoj in fantje pri totifoto. Hvala.
