Pravkar slišano na valu 202, intervju iz LJ ulic: “…ženske so za kuhati.”
Tipično omejeno razmišljanje moškega.
Kdo pa pravi, da se ne morejo tudi dušiti, pečti ali cvreti? 
Šalo na stran. Vse najlepše bralkam.
Študentski časi in časi počitnic so za vedno minili, s tem pa tudi priložnostno spanje do nedoločenih ur.
Nekoč v srednji šoli me je budil “buzzzzzz” radijske budilke, ki je kaj hitro spustila dušo zaradi trdega jutranjega rokovanja. Nato me je budil radijski stolp, ki je dvignil celo hišo in moram priznati, da sem zaspal neverjetno malokrat. Decibeli so učinkoviti, ni kaj.
Potem so pred ducatom let prišli mobilni telefoni in obsesija, da se jih vlači zmeraj s seboj. Ne spominjam se, kakšno prednastavljeno melodijo je imel takratni benetton, niti ni pomembno. Od takrat naprej me še vedno budi mobilnik, spreminjali so se le modeli in melodije.
Budili so me The Cardigans z burning down the house, ki so mi dvignili pulz že navsezgodaj. Nato Chris Botti, ob katerem sem včasih spal kar naprej in glasbo vkomponiral v sanje. Premirno.
Sedaj me prebuja B. J. Thomas – Raindrops Keep Fallin` On My Head, ki so jo ponavadi mrmram še v kopalnici in kuhinji.
Napovedan sneg. Ceste čiste, največ centimeter snega in/ali brozgice. Hitrost v naselju 30, izven 40. Ljudje prestrašeni, sneg predstavlja stres.
Spet bodo vsi nergali, kakše katastrofalne razmere so na cesti, skozi kakšen pekel so morali iti, da so prišli na cilj itd. … Najprej si očistite avto!
Sneg = zabava.
Dolgo pričakovani koncert se je le zgodil. Jaz pa, kot politi cucek.
Poln pričakovanj iz albuma, skupaj z Galeristi in nato solo, podkrepljen z videji jamanja iz Lenta itd., sem pričakoval veliko. Inprovizacija, zanos in akustični vrhunec.
Doživel pa kvazi valentinov koncert, ki sta ga rešila Vlado Kreslin in Severa z Olivijo. Preveč resen koncert, premalo stika s publiko, premirni komadi. Kje so bili H30+, hentai…?! Nesproščenost, mogoče.
Ko je potegnil sabljo in se malo stulil, sem že misli: ” šopaj, miško! Šooopaaaj!” No, to je bilo to…
Večer so rešili Zanesljivi:
Par kilometrov pred domom, zavijem z glavne ceste na stransko. Večinoma je tam srečati traktorje, divjad in tu pa tam kak avto.
Danes sem jih srečal vsaj pet krat več. Vsi so vozili nenevadno počasi, nekateri so ob srečanjih celo ustavljali. Sicer je cesta ozka, tako pa spet ne… In, ko že drugi ali tretji, čudno pozno zasenči oči, se meni komaj posveti. Štajersko novo leto, kot je rekel sodelavec. In jaz vozim edini v nasprotni smeri. Hazard!
Opažam, da ne rabim razlagati kako sem. Ljudje, vedno opazijo takoj. Vprašajo le še iz navade ali zato, da potrdim njihovo domnevo. In pokra ne bom igral, ker vem, da bi mi takoj vse pobrali. Manjka mi osnova, poker face.
In glej ga zlomka, Pahor je v Libiji in radijo blebeta še samo o tem…
Žarim, a nimam vročine. Ne spim, a nimam skrbi. Smeji se mi, pa ni mi treba slišati šale.
Ob poslušanje oglasne oddaje na valu 202 in kombinaciji vsesplošne evforije ob prašičji gripi 1, ne morem ostati ravnodušen. Da plačujemo, nacionalki za poslušanje oglasnih oddaj, ki nas fopajo z vsemi mogočimi kvazi zdravili, brez katerih je sam čudež, da smo do zdaj preživeli, se mi zdi nateg. Nisem bil zadovoljen, niti nisem bil plačan. Prehransko dopolnilo, da bomo lažje shujšali. Moram jaz to poslušati dan za dnem? Naučimo se pravočasno vstajati od mize, pa bo problem rešen.
Spet sem jezen mladenič. Presneto, drugače ne znam. Povedali so, da je po svetu do zdaj zaradi prašičjevke umrlo okoli 5000 ljudi. Primerljivo z manjšim mestecem, globalno pravzaprav nepomembno. Da se o drugem sploh več ne govori, ni povsem res, tukaj je še štala 2.
Govori se o cepivih za pomembne in manj pomembne, kvaliteti, stranskih učinkih, utrujenosti ipd. Vau, se je industrija potrudila in nas dobrohotno založila z dovolj velikimi zalogami vsega. Pravi rešitelji, tile politiki in liderji, saj so nabavili dovolj doz tudi za manj pomembne. Ne vem, zakaj ne morem iz sebe spraviti neke hvaležnosti. Niti kančka. Jaz, nehvaležneš!
Na leto umre od lakote 15 000 000 3 otrok. To je več kot 41 000 dnevno. Prekleto, se sploh zavedamo, koliko je to ljudi!? In spet moram preklinjati, ne gre drugače, jezen sem. Zakaj se o tem ne govori? Verjetno zato, ker so slabi potrošniki …
Vsekakor se ne grem cepit proti prašičjevki!
Zgodovina nas uči, da je bil skoraj vsak, ki se je bojeval na več frontah naenkrat, poražen.
Počasi imam poln k…. 1 nenehnega hitenja, prepolne glave, uskaljevanja terminov, koledarja, opravkov, neproduktivnsti, beganja misli, napetosti…
Zvečer si bom vtrgal čas zase in grem plavat, nato me že čaka nova sigma 2. Točno vem, da se bom najprej zagnal v plavalni bazen in plaval do onemoglosti. Ko mi bo vsa energija pošla in se bom že utapljal proti robu, se bom pa odvlekel med penzioniste v toplejše vode, kjer se bom stopil z okolico in postal ležeren.
Stvari so preproste. Ljudje kompliciramo.
Srečo je treba imeti v malih odmerkih. Razporejeno, da traja.
Včasih, sam pri sebi razmišljam, kako me nosi vrtinec skozi prostor in čas. Kaj vse sem doživel, kaj vse bi lahko, pa sem se odločil, da ne bom. Da imam srečo, ki mi je namenila imeti še vseh dvajset prstov, s katerimi otipam, če se kamen že dovolj sveti ali topel dotik človeške kože. Da imam ušesa, ki še slišijo in oči ki s pomočjo še vidijo. Da me telo prenaša okoli in se ne punta za vsak napor. Da lahko voham prijetne ljudi in viham nos nad nekaterimi.
Da imam prijatelje, ki so tako čudni, da se ob njih počutim normalnega. Da se za vsako uslugo ali vsaj malo dobre volje ne pričakuje nagrade, ampak je to nekaj samoumevnega. Da se na vprašanje: “Imaš čas?” Ne odgovori z zakaj, ampak z da, ne ali toliko in toliko. Poskusite ljudi okoli sebe vprašati, če imajo čas, pa boste videli…
Pravzaprav mi gre dobro, prav nadpovprečno, čeprav (še) nisem dosegel mersikaterega zadanega cilja. In tukaj je težavica. Ko gledam ljudi okoli sebe, ki jim ne gre tako dobro se počutim krivo. Nič nisem imel z njihovo nesrečo ali odsotnostjo sreče. Pa se vseeno počutim nelagodno, krivo, da meni gre bolje, da sem zdrav. Vsakemu ponudim pomoč ali tolažbo, pa to ne reši ničesar. Le odloži neizbežno. Zaradi tega se včasih počutim nemočnega, to pa ni niti malo fajn. Odpirajo se mi vedno nova vprašanja.
Ljudje se na svoji poti znajdemo slej ali prej pred vprašanjem, zakaj se to zgodi meni? Preprosto zato, da me opomni, da je boljše, da se to zgodi meni, kot mojemu bližnjemu ali komorkoli. Čeprav sem takrat na tleh in se vse zdi brezupno, vem, da bom to vasesrkajoče močvirje prebrodel in nekako prišel na plan, tam me bo čakala Življenska Prasica, ki jo bom zgrabil za lase in nabrcal v …
In ko bo ležala za mojim hrbtom, bom za izkušnjo pametnejši in močnejši. Ako mi to ne uspe, si bom za silo zalizal rane in prosil za pomoč po srcu bližnje, kakor pričakujem, da bodo oni mene.
Še par ur do petka, ki bo prav prijeten, vikend pa deloven. Se že veselim. Vsega! 
