Pravkar slišano na valu 202, intervju iz LJ ulic: “…ženske so za kuhati.”
Tipično omejeno razmišljanje moškega.
Kdo pa pravi, da se ne morejo tudi dušiti, pečti ali cvreti? 
Šalo na stran. Vse najlepše bralkam.
Bogatejši sem za novo izkušnjo. Veliko popotnikov na svojih vandranjih prespi v hostlih.
Obstaja tudi druga možnost. Prespati pri nekom na kavču. Couch surfing.
Zadeva deluje precej preprosto. Na spletu si ustvariš profil, napišeš kaj malega o sebi, dodaš kakšno fotografijo in dodaš podrobnost, ali imaš kavč ali ne.
V kolikor imaš kavč, te kontaktirajo ostali popotniki in povprašajo ali lahko “takrat in takrat” prespijo pri tebi. Enostavno, učinkovito, poceni in predvsem drugače. Pristen stik a avtohtonim prebivalstvom, ki ti pove marsikaj o okolici, mestu, zgodovini ali čemerkoli drugem.
In tako je naneslo, da sva prespala pri Klausu na Dunaju. Odprt avstrijec naju je toplo sprejel in naju v skopo odmerjenem času popeljal po mestu, kjer smo bezljali sem in tja kot kure brez glave. Dobesedno.
Nedeljsko jutro je prišlo vse prehitro in sva morala spet na pot… proti rudniku.
Takole zgleda trening:
Utrinki iz demonstracije sledijo. Kmalu 
Dolgo pričakovani koncert se je le zgodil. Jaz pa, kot politi cucek.
Poln pričakovanj iz albuma, skupaj z Galeristi in nato solo, podkrepljen z videji jamanja iz Lenta itd., sem pričakoval veliko. Inprovizacija, zanos in akustični vrhunec.
Doživel pa kvazi valentinov koncert, ki sta ga rešila Vlado Kreslin in Severa z Olivijo. Preveč resen koncert, premalo stika s publiko, premirni komadi. Kje so bili H30+, hentai…?! Nesproščenost, mogoče.
Ko je potegnil sabljo in se malo stulil, sem že misli: ” šopaj, miško! Šooopaaaj!” No, to je bilo to…
Večer so rešili Zanesljivi:
Skrbna priprava na žaganje lesa, morebitno sekanje in podobne aktivnosti team buildinga so padle v vodo. Pravzaprav je padla voda na njih.
Včeraj sem prvič igral squash. No, če temu lahko rečem igra
Zadeva je odlična, eksplozivna in energična. Jebe me1, da sem poskušal situacije reševati z badminton gibi. Jok brate.
O bolečinah v mišicah ne bom izgubljal besed, ker niso niti pol takšne, kot sem pričakoval. Nekaj sem delal narobe?
Par kilometrov pred domom, zavijem z glavne ceste na stransko. Večinoma je tam srečati traktorje, divjad in tu pa tam kak avto.
Danes sem jih srečal vsaj pet krat več. Vsi so vozili nenevadno počasi, nekateri so ob srečanjih celo ustavljali. Sicer je cesta ozka, tako pa spet ne… In, ko že drugi ali tretji, čudno pozno zasenči oči, se meni komaj posveti. Štajersko novo leto, kot je rekel sodelavec. In jaz vozim edini v nasprotni smeri. Hazard!
Opažam, da ne rabim razlagati kako sem. Ljudje, vedno opazijo takoj. Vprašajo le še iz navade ali zato, da potrdim njihovo domnevo. In pokra ne bom igral, ker vem, da bi mi takoj vse pobrali. Manjka mi osnova, poker face.
In glej ga zlomka, Pahor je v Libiji in radijo blebeta še samo o tem…
Žarim, a nimam vročine. Ne spim, a nimam skrbi. Smeji se mi, pa ni mi treba slišati šale.
Ne da se mi razlagati, saj se vse razbere iz fotk.
Ob poslušanje oglasne oddaje na valu 202 in kombinaciji vsesplošne evforije ob prašičji gripi 1, ne morem ostati ravnodušen. Da plačujemo, nacionalki za poslušanje oglasnih oddaj, ki nas fopajo z vsemi mogočimi kvazi zdravili, brez katerih je sam čudež, da smo do zdaj preživeli, se mi zdi nateg. Nisem bil zadovoljen, niti nisem bil plačan. Prehransko dopolnilo, da bomo lažje shujšali. Moram jaz to poslušati dan za dnem? Naučimo se pravočasno vstajati od mize, pa bo problem rešen.
Spet sem jezen mladenič. Presneto, drugače ne znam. Povedali so, da je po svetu do zdaj zaradi prašičjevke umrlo okoli 5000 ljudi. Primerljivo z manjšim mestecem, globalno pravzaprav nepomembno. Da se o drugem sploh več ne govori, ni povsem res, tukaj je še štala 2.
Govori se o cepivih za pomembne in manj pomembne, kvaliteti, stranskih učinkih, utrujenosti ipd. Vau, se je industrija potrudila in nas dobrohotno založila z dovolj velikimi zalogami vsega. Pravi rešitelji, tile politiki in liderji, saj so nabavili dovolj doz tudi za manj pomembne. Ne vem, zakaj ne morem iz sebe spraviti neke hvaležnosti. Niti kančka. Jaz, nehvaležneš!
Na leto umre od lakote 15 000 000 3 otrok. To je več kot 41 000 dnevno. Prekleto, se sploh zavedamo, koliko je to ljudi!? In spet moram preklinjati, ne gre drugače, jezen sem. Zakaj se o tem ne govori? Verjetno zato, ker so slabi potrošniki …
Vsekakor se ne grem cepit proti prašičjevki!
Stiskali smo se, kot sardine. Pomanjkanje prostora in želja, da pridemo tja, kjer je lep razgled in bolj malo trdnih tal pod nogami. Rokavice in topla obleka so nuja, čeprav je bilo totalno sončno, pod nami, kot vata natrgan oblak.
Skydive Maribor boogie 25.10.2009. Fotkal je Feler, slava mu.
