Smorny’s blog

“Ti je oukica zaribala ali si softič? Which answer do you prefer?”

Par kilometrov pred domom, zavijem z glavne ceste na stransko. Večinoma je tam srečati traktorje, divjad in tu pa tam kak avto.

Danes sem jih srečal vsaj pet krat več. Vsi so vozili nenevadno počasi, nekateri so ob srečanjih celo ustavljali. Sicer je cesta ozka, tako pa spet ne… In, ko že drugi ali tretji, čudno pozno zasenči oči, se meni komaj posveti. Štajersko novo leto, kot je rekel sodelavec.  In jaz vozim edini v nasprotni smeri. Hazard!

Opažam, da ne rabim razlagati kako sem. Ljudje, vedno opazijo takoj. Vprašajo le še iz navade ali zato, da potrdim njihovo domnevo. In pokra ne bom igral, ker vem, da bi mi takoj vse pobrali. Manjka mi osnova, poker face.

In glej ga zlomka, Pahor je v Libiji in radijo blebeta še samo o tem…

Žarim, a nimam vročine. Ne spim, a nimam skrbi. Smeji se mi, pa ni mi treba slišati šale.

Dvotedensko brado in še kakih par tednov starejšo bradico, sem skrajšal na takoimenovano drei tage bart ¹. Zdaj se pa mi zdi, da sem, kot pussy.

Če bi se obril do gladkega, bi bil že v ilegali

Zjutraj sem pogledal na termometer, ki kaže tempetaturo zunaj, zavil z očmi in odšibal v kopalnico. Tema. Mali je bil podobne volje, niti malo ga ni vleklo ven iz hiše.

Ko me je v delavnici pes ovohal in kidnil notri na toplo, sem začel razmišljati, da bi bilo dobro uvesti neko subjektivno skalo za temperaturo. Tako, ki bi zraven temperature upoštevala še veter, osončenje, vlažnost in prijanje ali neprijanje vremena. Mrzlo je bilo ko pes! Z mrzlimi rokami sem poskušal vdahniti življenje v siv kamen. Kmalu sem se ogrel in postalo je prijetno, za tem so posijali še prvi sončni žarki.

Vedno bolj cenim priložnosti, ko sem lahko celi dan zunaj, delam zunaj in niti malo me ne vleče med stene. Prav uživam, da lahko delam s celim telesom. Da so okoli mene mogočni stroji, wati in kilowati moči. Fizična moč, ki zahteva nežno noto. Večnost in krhkost kamna. Usklajenost gibov z Malim, debata teče non stop.

Vleče me ven ¹, um je bister in stikalca še vedno preklapljajo s svetlobno hitrostjo. Telo bo počasi zahtevalo svojo dozo počitka, ustregel mu bom.

Ob zori pičim v naše najstarejše mesto in veselim se že.

Srečo je treba imeti v malih odmerkih. Razporejeno, da traja.

Včasih, sam pri sebi razmišljam, kako me nosi vrtinec skozi prostor in čas. Kaj vse sem doživel, kaj vse bi lahko, pa sem se odločil, da ne bom. Da imam srečo, ki mi je namenila imeti še vseh dvajset prstov, s katerimi otipam, če se kamen že dovolj sveti ali topel dotik človeške kože. Da imam ušesa, ki še slišijo in oči ki s pomočjo še vidijo. Da me telo prenaša okoli in se ne punta za vsak napor. Da lahko voham prijetne ljudi in viham nos nad nekaterimi.

Da imam prijatelje, ki so tako čudni, da se ob njih počutim normalnega. Da se za vsako uslugo ali vsaj malo dobre volje ne pričakuje nagrade, ampak je to nekaj samoumevnega. Da se na vprašanje: “Imaš čas?” Ne odgovori z zakaj, ampak z da, ne ali toliko in toliko. Poskusite ljudi okoli sebe vprašati, če imajo čas, pa boste videli…

Pravzaprav mi gre dobro, prav nadpovprečno, čeprav (še) nisem dosegel mersikaterega zadanega cilja. In tukaj je težavica. Ko gledam ljudi okoli sebe, ki jim ne gre tako dobro se počutim krivo. Nič nisem imel z njihovo nesrečo ali odsotnostjo sreče. Pa se vseeno počutim nelagodno, krivo, da meni gre bolje, da sem zdrav. Vsakemu ponudim pomoč ali tolažbo, pa to ne reši ničesar. Le odloži neizbežno. Zaradi tega se včasih počutim nemočnega, to pa ni niti malo fajn. Odpirajo se mi vedno nova vprašanja.

Ljudje se na svoji poti znajdemo slej ali prej pred vprašanjem, zakaj se to zgodi meni? Preprosto zato, da me opomni, da je boljše, da se to zgodi meni, kot mojemu bližnjemu ali komorkoli. Čeprav sem takrat na tleh in se vse zdi brezupno, vem, da bom to vasesrkajoče močvirje prebrodel in nekako prišel na plan, tam me bo čakala Življenska Prasica, ki jo bom zgrabil za lase in nabrcal v …
In ko bo ležala za mojim hrbtom, bom za izkušnjo pametnejši in močnejši. Ako mi to ne uspe, si bom za silo zalizal rane in prosil za pomoč po srcu bližnje, kakor pričakujem, da bodo oni mene.

Še par ur do petka, ki bo prav prijeten, vikend pa deloven. Se že veselim. Vsega!

Zanimiva so obdobja v življenju. V preteklosti sem se zanašal na strogi razum, analitiko. Ko sem se poskušal sprostiti, so mi misli mlele še kar naprej in naprej, v kolikor mi je to uspelo, sem v trenutku zaspal. Bilo je preveč spremenljivk v tej življenski funkciji.

Zdaj počasi odkrivam intuicijo. In se ženem za sanjami. Zakaj ne bi kupil avta, ki si ga želim, že od malih nog? Splezal na goro, ki je sredi črnega kontineta? Povabil dekleta , ki ti je všeč ven? Si vzel prostega dne sredi tedna?

Začel bom kar s samohvalo. Danes sem opravil kar dva zmenka, čeprav je delavnik.

Najprej sem bil zmenjen za pokušino super-duper-eko-špeko keksov, ki jih je lastnoročno (nožno?) pripravila (Š)pelca. Očitno so mi mali zamorci teknili, saj je vprašala, če nimam kosila v službi Nato sem še dokazal, da ne obvladam multitaskinga, drugje, kot v banji. Borovničev sok z okusom po višnjah sem z uglajenim zračnim paklanjem, za super-duper-eko-špeko keksom, polil po kuhinji. Če bi se zadržal še par minut, bi ubogo ženšče moralo počistiti celo stanovanje, morebiti celo renovirati.

Po pit stop postanku doma in doložitvi opreme v Bolho, sem že šibal naprej in nato naprej na avtocesto po Prekmurju. Do cilja nisem prišel. Ko sem šibal mimo tovornjakov, namenjenih proti Madžarski, se je naenkrat začelo vibriranje (kje ste sovoznice, ko je priložnost?), rally zvok diesel motorja in čudovita rdeča barva napisa STOP na armaturki. Moram priznati, da mi je visoko piskanje turbine skozi ovinke bolj všečno od tega ropotajočega nizkega zvoka na avtocesti. Odstavne niše nikjer, ko jo potrebuješ! Zato sem v leru odletel na priključek in nato na poljsko pot. Glede na to, koliko sem preglodal to avtocesto od zgoraj, vzdolžno in počez, sem bil na domačem terenu. Ker priložnost dela tatu, pokličem Poldija, da pride naložit avto.

Ne bodi len, sem vzel fotkiča in se odpravil na nadvoz poslikat avtocesto v sončnem zahodu. Kmalu za tem sem že sedel na sopotnikovem sedežu kamiončka in opazoval kako se Bolha ziblje na kripi.

Ko bom velik, bom definitivno imel švedski avto, narejen iz švedskega jekla, s švedsko turbino, švedsko črne barve (ker so črni hitrejši) in Švedinjo na sopotnikovem sedežu.

Zdaj pa grem spat, ker se mi že švedsko blede

Male french maid del dneva je opravljen in preden se odpravim študirat delo Charlesa F. Haanela, moram povedati o današnjih sanjah.

Naš ranč ni bil več naš, ampak od nekoga kvazi znanega. Tam je bila žurka, otroci so se lovili, starci debatirali. Jedlo in pilo se je v pretiranih količinah. Bil sem v družbi ženske, ki sem jo edino poznal med tisto množico. Ostalo so bili večinoma njeni sorodniki. Našel nisem nikakršne podobnosti, ne fizične, ne mentalne.

Večer se je prevesil v noč in naenkrat sem se počutil pijanega. Zblojene misli, begajoč pogled in govoril sem neprestano. V trenutku polprištevnosti, sem se vprašal, kako je to mogoče, saj nisem pil alkohola. Ne pijem, ko vozim in nikoli se ne spozabim. Zakaj me zdaj zanaša in imam razvezan jezik?!

Poslali so me po pijačo in jedačo k šanku, ki je bil nekoliko nižje po cesti. Ko sem omotično korakal po hribčku navzdol, srečam ladijskega frizerja Danija, ki se nasmehne in zamrmra: “Zdrži še malo.” Izgine, ko se ozrem za njim. Pogled spet usmerim pred sebe, naproti se pelje avto. Pred mano zavije s ceste v globok jarek in izgine. Ne vidim ga več. “Vedno ga tu parkiram”, zavpije šofer skozi strešno okno povsem mirno. Odravim se k šanku.

Čeprav je ljudi polno, se mi takoj posvetijo. Ponavadi me z mojo poprečno pojavnostjo pustijo čakati. “Kaj moram prinesti?” Nihče ni rekel, kaj želi. Misli zavrtim nazaj in se ozrem po ljudeh, mizah in kozarcih. Ok, zdaj vem. Jedilnika in cenika ni bilo, dobiš vse, kar si zaželiš. Wow! To je ponudba, sploh za jurčka. Plačaš nič, ker boš baje vrnil uslugo, ko jo bodo oni potrebovali. Zmeden stopim dva koraka nazaj. Ljudje naročajo, od velikih karejev do kaviarja na majhnih kruhkih. Ignoriram vprašanja po mojih željah in se odpravim po hribu navkreber. Ko razmišljam, kako bom razložil, zakaj se vračam praznih rok, se prižgejo luči, scene okoli mene se dvignejo.

“Prestal si test”, so besede ki jih slišim. “Tudi drogiran blebetaš toliko in take neumnosti, da iz tebe ne izvlečejo nobene uporabne informacije.”

Predvidevam, da je to koktelj gasilske veselice, ki se je odvijala na hribu in se je slišalo veselo rajanje do nas skozi odprto okno in dejstva, da sem zaspal ob history chanellu. Nekdo se je hvalil, da ve razlagati sanje. Na plan!

Tradicionalni mnogoboj, sestavljen iz enega dneva potovanja do kraja zločina, postavljanja tabora, rajanja, športanja, kopanja in rehabilitacije.

Kljub modrici ob levem, otečenem in gnojno krastavem desnem kolenu, mi acid, ki se pretaka po žilah ni pustil miru. Po žili sem si muziko napeljal še v ušesa. Miren jazz preprosto ni to, kar bi si želel na biciklu, zato nekaj powerfull in zategnjenega! Kot bi me gnal sam hudič. Ena ura me je utrudila precej.

Na poti domov, namesto relaksiranega poganjanja pedalov, srečam cestaka. Kot pobesneli pes se zaženem za njim, kake 3 kilometre, potem so se najine poti ločile (hvala, hvala … ). Da bo ironija popolna, sem še na domači travi, prepoten, zapeljal skozi roj večernega mrčesa. Skupaj smo odšli pod tuš.

Ponoči grem v deseto praštevilo.