Miza v jedilnici. Zob časa in redna uporaba še za kaj drugega, kot le užitje zasluženega obroka, jo je okarakteriziralo s praskami, odrgninami in krastami.
Zasluži si pozornost večerov, novo prevleko iz orehovega furnirja in barvo, ki jo bo ostalo pohištvo zavidalo.
Študentski časi in časi počitnic so za vedno minili, s tem pa tudi priložnostno spanje do nedoločenih ur.
Nekoč v srednji šoli me je budil “buzzzzzz” radijske budilke, ki je kaj hitro spustila dušo zaradi trdega jutranjega rokovanja. Nato me je budil radijski stolp, ki je dvignil celo hišo in moram priznati, da sem zaspal neverjetno malokrat. Decibeli so učinkoviti, ni kaj.
Potem so pred ducatom let prišli mobilni telefoni in obsesija, da se jih vlači zmeraj s seboj. Ne spominjam se, kakšno prednastavljeno melodijo je imel takratni benetton, niti ni pomembno. Od takrat naprej me še vedno budi mobilnik, spreminjali so se le modeli in melodije.
Budili so me The Cardigans z burning down the house, ki so mi dvignili pulz že navsezgodaj. Nato Chris Botti, ob katerem sem včasih spal kar naprej in glasbo vkomponiral v sanje. Premirno.
Sedaj me prebuja B. J. Thomas – Raindrops Keep Fallin` On My Head, ki so jo ponavadi mrmram še v kopalnici in kuhinji.
Par kilometrov pred domom, zavijem z glavne ceste na stransko. Večinoma je tam srečati traktorje, divjad in tu pa tam kak avto.
Danes sem jih srečal vsaj pet krat več. Vsi so vozili nenevadno počasi, nekateri so ob srečanjih celo ustavljali. Sicer je cesta ozka, tako pa spet ne… In, ko že drugi ali tretji, čudno pozno zasenči oči, se meni komaj posveti. Štajersko novo leto, kot je rekel sodelavec. In jaz vozim edini v nasprotni smeri. Hazard!
Opažam, da ne rabim razlagati kako sem. Ljudje, vedno opazijo takoj. Vprašajo le še iz navade ali zato, da potrdim njihovo domnevo. In pokra ne bom igral, ker vem, da bi mi takoj vse pobrali. Manjka mi osnova, poker face.
In glej ga zlomka, Pahor je v Libiji in radijo blebeta še samo o tem…
Žarim, a nimam vročine. Ne spim, a nimam skrbi. Smeji se mi, pa ni mi treba slišati šale.
Služba, danes:
Smorny: Placa ni, da bi jih mimo spravil. Spet izziv!
T: Jebote, izziv. V dreku si.
Zgodovina nas uči, da je bil skoraj vsak, ki se je bojeval na več frontah naenkrat, poražen.
Počasi imam poln k…. 1 nenehnega hitenja, prepolne glave, uskaljevanja terminov, koledarja, opravkov, neproduktivnsti, beganja misli, napetosti…
Zvečer si bom vtrgal čas zase in grem plavat, nato me že čaka nova sigma 2. Točno vem, da se bom najprej zagnal v plavalni bazen in plaval do onemoglosti. Ko mi bo vsa energija pošla in se bom že utapljal proti robu, se bom pa odvlekel med penzioniste v toplejše vode, kjer se bom stopil z okolico in postal ležeren.
Zjutraj sem pogledal na termometer, ki kaže tempetaturo zunaj, zavil z očmi in odšibal v kopalnico. Tema. Mali je bil podobne volje, niti malo ga ni vleklo ven iz hiše.
Ko me je v delavnici pes ovohal in kidnil notri na toplo, sem začel razmišljati, da bi bilo dobro uvesti neko subjektivno skalo za temperaturo. Tako, ki bi zraven temperature upoštevala še veter, osončenje, vlažnost in prijanje ali neprijanje vremena. Mrzlo je bilo ko pes! Z mrzlimi rokami sem poskušal vdahniti življenje v siv kamen. Kmalu sem se ogrel in postalo je prijetno, za tem so posijali še prvi sončni žarki.
Vedno bolj cenim priložnosti, ko sem lahko celi dan zunaj, delam zunaj in niti malo me ne vleče med stene. Prav uživam, da lahko delam s celim telesom. Da so okoli mene mogočni stroji, wati in kilowati moči. Fizična moč, ki zahteva nežno noto. Večnost in krhkost kamna. Usklajenost gibov z Malim, debata teče non stop.
Vleče me ven 1, um je bister in stikalca še vedno preklapljajo s svetlobno hitrostjo. Telo bo počasi zahtevalo svojo dozo počitka, ustregel mu bom.
Ob zori pičim v naše najstarejše mesto in veselim se že.
Sploh se več ne spominjam, kdaj sem gledal Botra. Zdaj se mi bo vsekakor prilegel 
Tako, pa je na tistih par kvadratov, kamor mi je namenjeno parkirati, prišel tretji avto. Zamenjal je cliota. Torej črno za belo.
Menjava ima zelo malo veze s pametjo, saj sem cliota popravil in je mehansko bil brezhiben, pustimo praske in brazgotine. To so znaki življenskega sloga in kalijo telo in duha.
Saab torej, moje otroške sanje, odkar sem ga videl v teen agent ( link ). Od takrat so prišli na svet še novejši, varnejši in lepši. Vedno s svojevrstnimi tehničnimi rešitvami. Zakaj je tako in splošno o saabu se lahko na kratko prebere na wikiju. Preskok iz majhnega na srednji razred je velikanski. Če sem prej bil v neposrednem stiku s cesto, sedaj gladko lebdim nad njo. Počasi mi leze pod kožo in gibe privajam na novo okolje, predvesm pozicija ključa za zagon, informacije med vožnjo, radio …
Nadvse posrečen mi je night panel, ki ugasne monitor, večino tipk, in nekatere merilnike na armaturni plošči. Odlična zadeva.
Vozniki saabov se ponavadi imenujejo za pilote, jasno, saabi (avtomobili) so vendar rojeni iz avionov 1!
Celo foter se je navdušil, ko je spoznal znamko pobliže in mehaniko, ki se skriva pod plehom.
Sedaj le še čakam na custom krom nalepko za zadek.
Začel bom kar s samohvalo. Danes sem opravil kar dva zmenka, čeprav je delavnik.
Najprej sem bil zmenjen za pokušino super-duper-eko-špeko keksov, ki jih je lastnoročno (nožno?) pripravila (Š)pelca. Očitno so mi mali zamorci teknili, saj je vprašala, če nimam kosila v službi 
Nato sem še dokazal, da ne obvladam multitaskinga, drugje, kot v banji. Borovničev sok z okusom po višnjah sem z uglajenim zračnim paklanjem, za super-duper-eko-špeko keksom, polil po kuhinji. Če bi se zadržal še par minut, bi ubogo ženšče moralo počistiti celo stanovanje, morebiti celo renovirati.
Po pit stop postanku doma in doložitvi opreme v Bolho, sem že šibal naprej in nato naprej na avtocesto po Prekmurju. Do cilja nisem prišel. Ko sem šibal mimo tovornjakov, namenjenih proti Madžarski, se je naenkrat začelo vibriranje (kje ste sovoznice, ko je priložnost?), rally zvok diesel motorja in čudovita rdeča barva napisa STOP na armaturki. Moram priznati, da mi je visoko piskanje turbine skozi ovinke bolj všečno od tega ropotajočega nizkega zvoka na avtocesti. Odstavne niše nikjer, ko jo potrebuješ! Zato sem v leru odletel na priključek in nato na poljsko pot. Glede na to, koliko sem preglodal to avtocesto od zgoraj, vzdolžno in počez, sem bil na domačem terenu. Ker priložnost dela tatu, pokličem Poldija, da pride naložit avto.
Ne bodi len, sem vzel fotkiča in se odpravil na nadvoz poslikat avtocesto v sončnem zahodu. Kmalu za tem sem že sedel na sopotnikovem sedežu kamiončka in opazoval kako se Bolha ziblje na kripi.
Ko bom velik, bom definitivno imel švedski avto, narejen iz švedskega jekla, s švedsko turbino, švedsko črne barve (ker so črni hitrejši) in Švedinjo na sopotnikovem sedežu.
Zdaj pa grem spat, ker se mi že švedsko blede
Kljub modrici ob levem, otečenem in gnojno krastavem desnem kolenu, mi acid, ki se pretaka po žilah ni pustil miru. Po žili sem si muziko napeljal še v ušesa. Miren jazz preprosto ni to, kar bi si želel na biciklu, zato nekaj powerfull in zategnjenega! Kot bi me gnal sam hudič. Ena ura me je utrudila precej.
Na poti domov, namesto relaksiranega poganjanja pedalov, srečam cestaka. Kot pobesneli pes se zaženem za njim, kake 3 kilometre, potem so se najine poti ločile (hvala, hvala … ). Da bo ironija popolna, sem še na domači travi, prepoten, zapeljal skozi roj večernega mrčesa. Skupaj smo odšli pod tuš.
Ponoči grem v deseto praštevilo.
