Smorny’s blog

Ne da se mi razlagati, saj se vse razbere iz fotk.

Stiskali smo se, kot sardine. Pomanjkanje prostora in želja, da pridemo tja, kjer je lep razgled in bolj malo trdnih tal pod nogami. Rokavice in topla obleka so nuja, čeprav je bilo totalno sončno, pod nami, kot vata natrgan oblak.

Skydive Maribor boogie 25.10.2009. Fotkal je Feler, slava mu.

Okrnjena google earth datoteka.

Pravzaprav Medulin

Pred nekaj tedni so mi napadli blog. Baje je šlo za avtomatiziran napad iz Amsterdama v Los Angeles, kjer so biti bloga zapisani. To pravzaprav zdaj sploh ni več pomebno. Zadeva teče dalje, in potreboval sem celih 47 minut, da sem zadevo usposobil, po tem, ko so mi obnovili podatke. Hura hostingu!

Na letališču, se nam je zgodil 1. memorial Iztoka Prešerna:

1. Memorial Iztoka Prešerna 2009 from Skydive Maribor on Vimeo.

In hrast raste sam naprej.

Včeraj zjutraj sem vstal zgodaj. Šel gledat na vse strani hiše, kako je z vremenom, internet slika padavin itd. Dobro je kazalo, upam, da vedo to tudi ostali.

Vedeli so

Zadnje čase se name obračajo ljudje, ki želijo doživeti nekaj, kar ne dobijo doma, od prijateljev ali si ne morejo potešiti te želje sami. Ljudi privlači nevarnost, neznano in adrenalin. In pripravljeni so storiti marsikaj, lagati partnerju, družini ali prijatelju.

Tukaj nastopim jaz. Pogovori in sms, ki jih sprejemam, so včasih prav zvodniški. Slišal sem že: “…na vas se obračam, ker si je to žena že vedno želela doživeti…” in “…Želim presenetiti punco za rojstni dan…” ali “Vas pokličem, ko moža ne bo doma in se boma vse zmenila.”

Glede na to, da za svoje usluge ne prejemam plačila, a sem potem moška kur*a? Verjetno ne, ker delam za veselje.

Na letališču, se ob skakanju in golažu (za večino), dogaja tudi kaj drugega. Rok nam je predstavil slackline.

…sem zakričal, ko sem se odlepil od letala in medtem, ko me je Zemlja srkala proti sebi, gledal padalca v letalu v oči. Desna noga je še na pol spala, ker se v letalu malenkost stisnemo. Malo sem se zavrtel levo in desno in gledal, kako letališče pod menoj raste. Na jurja sem potegni, zaprasketalo je in bil sem varno odprt. Ena mala spirala, da izgubim nekaj višine in s-i do letališča. Nato iz prve stopnice sestop na Zemljo.

Moj edini skok na boogiju. V žepu sem imel še tri tickete, ki niso dobili priložnosti za uporabo. Deloma je za to kriva tudi Mavrična, ki nam je omogočila članek v Utripu. Privabil je veliko civilistov, radovednih in adrenalina željnih. Ugotovil sem, da so najpogumnejše ženske v zrelih letih… mladih gobezdal ni bilo blizu

Nadelali smo se, zabavali ob vsem tem tudi, skrbi so začinile to vso mineštro, sonce pa zapeklo rdečico na čelo in tilnik. Spoznal sem veliko ljudi, ki so mi bili prej znani le kot nicki na forumih in blogih. Ker to ni bilo dovolj je zvečer sledil obred, kjer se smejijo vsi, razen enega  :D

Zaradi te malenkosti, smo bili včeraj pešci. Pa dež je tudi svoje dopolnil.

Razmišljam, da imam dve možnosti v obupni želji po lepem vremenu za naslednji vikend: dam za mašo župniku ali prodam dušo hudiču. Eden od teh dveh, mi ni bil nikoli pri srcu…