Smorny’s blog

Skrbna priprava na žaganje lesa, morebitno sekanje in podobne aktivnosti team buildinga so padle v vodo. Pravzaprav je padla voda na njih.

Včeraj  sem prvič igral squash. No, če temu lahko rečem igra

Zadeva je odlična, eksplozivna in energična. Jebe me¹, da sem poskušal situacije reševati z badminton gibi. Jok brate.

O bolečinah v mišicah ne bom izgubljal besed, ker niso niti pol takšne, kot sem pričakoval. Nekaj sem delal narobe?

Ob poslušanje oglasne oddaje na valu 202 in kombinaciji vsesplošne evforije ob prašičji gripi ¹, ne morem ostati ravnodušen. Da plačujemo, nacionalki za poslušanje oglasnih oddaj, ki nas fopajo z vsemi mogočimi kvazi zdravili, brez katerih je sam čudež, da smo do zdaj preživeli, se mi zdi nateg. Nisem bil zadovoljen, niti nisem bil plačan. Prehransko dopolnilo, da bomo lažje shujšali. Moram jaz to poslušati dan za dnem? Naučimo se pravočasno vstajati od mize, pa bo problem rešen.

Spet sem jezen mladenič. Presneto, drugače ne znam. Povedali so, da je po svetu do zdaj zaradi prašičjevke umrlo okoli 5000 ljudi. Primerljivo z manjšim mestecem, globalno pravzaprav nepomembno. Da se o drugem sploh več ne govori, ni povsem res, tukaj je še štala ².

Govori se o cepivih za pomembne in manj pomembne, kvaliteti, stranskih učinkih, utrujenosti ipd. Vau, se je industrija potrudila in nas dobrohotno založila z dovolj velikimi zalogami vsega. Pravi rešitelji, tile politiki in liderji, saj so nabavili dovolj doz tudi za manj pomembne. Ne vem, zakaj ne morem iz sebe spraviti neke hvaležnosti. Niti kančka. Jaz, nehvaležneš!

Na leto umre od lakote 15 000 000 ³ otrok. To je več kot 41 000 dnevno. Prekleto, se sploh zavedamo, koliko je to ljudi!? In spet moram preklinjati, ne gre drugače, jezen sem. Zakaj se o tem ne govori? Verjetno zato, ker so slabi potrošniki …

Vsekakor se ne grem cepit proti prašičjevki!

Zjutraj sem pogledal na termometer, ki kaže tempetaturo zunaj, zavil z očmi in odšibal v kopalnico. Tema. Mali je bil podobne volje, niti malo ga ni vleklo ven iz hiše.

Ko me je v delavnici pes ovohal in kidnil notri na toplo, sem začel razmišljati, da bi bilo dobro uvesti neko subjektivno skalo za temperaturo. Tako, ki bi zraven temperature upoštevala še veter, osončenje, vlažnost in prijanje ali neprijanje vremena. Mrzlo je bilo ko pes! Z mrzlimi rokami sem poskušal vdahniti življenje v siv kamen. Kmalu sem se ogrel in postalo je prijetno, za tem so posijali še prvi sončni žarki.

Vedno bolj cenim priložnosti, ko sem lahko celi dan zunaj, delam zunaj in niti malo me ne vleče med stene. Prav uživam, da lahko delam s celim telesom. Da so okoli mene mogočni stroji, wati in kilowati moči. Fizična moč, ki zahteva nežno noto. Večnost in krhkost kamna. Usklajenost gibov z Malim, debata teče non stop.

Vleče me ven ¹, um je bister in stikalca še vedno preklapljajo s svetlobno hitrostjo. Telo bo počasi zahtevalo svojo dozo počitka, ustregel mu bom.

Ob zori pičim v naše najstarejše mesto in veselim se že.

Ker imam za naslednje leto neke ambicije, ki vkjučujejo fizične napore na Črni celini, sem menil, da bi bilo mogoče dobro zgubiti kakšen kilogram belega mesa. Manjša lastna masa, pomeni lažje premikanje, oz. več koristnega tovora. Fotoaparat naprimer. V mojem primeru sem hotel zbiti na 75.

Bicikl sem zgonil, da potrebuje zdaj počasi servis. Delal počepe, sklece in trebušnjake. Celo tekat sem šel. Prehrane nisem spreminjal, le veliko C vitamina sem spil, da se telo lažje obnavlja, veliko zelenjave, stročnnic in sladoleda

Po približno mesecu dni, sem na sebi zaznal diskretne pozitivne spremembe. Vsekakor nič v stilu shujšajte pešnajst kilogramov v treh dneh ali vitki do dopusta naslenji teden.

Ljudje, ki me poznajo, me radi označijo, kot nerodnega in tudi pri tej moji nameri je moralo nekaj iti v čisto drugo smer. Čeprav sem po lastni vizualni oceni izgubil 2.34 mm špeheca, sem pridobil kilo in pol. Par dni moram imati pavzo, ker se je nekaj zgodilo z mojo trebušno prepono in imam bolečine tudi, ko se smejim

Ko so se v meni že pospešeno delile 2^n-terčke (dvojčki->četrverčki->osmerčki->šestnajsterčki…) Streptococcus Pyogenes sem šel pridno k zobozdravniku, po še nekaj opravkih in na pizzo v europark. Zakaj ravno tja? Prostor za parkiranje, preverjena ponudba, ni potrebe po razmišljanju, rutiniranost…

Izustrenega in strateškega pogleda sem preletel s pogledom mize. Usedel sem se skrajno desno od šanka, z zaščitenim hrbtom k zidu, kelnarja in picopeka imam tudi na očeh, nihče se mi ne bo vlačil mimo in mi buljil v krožnik. Bila je edina prosta miza pravzaprav.

Dobim jedilni list, ga preletim in ugotovim, da niso dodali nič novega. Spet pričakujem preveč? Ker sem naročil ribiško, ki je precej slana, sem dodal še dva deci soka s tri deci vode. Dobim pijačo in disciplinirano čakam in opazujem dogajanje. Ljudje sem, ljudje tja, natakar sem, natakar tja, eni siti, drugi lačni, vse tako kot mora biti.

Picopek je imel medtem, ko so se pizze pekle, malico. Kar spreletelo me je, jedel je pizzo. Osem ur pečeš pizze, đ dni na teden, pa še vedno ti je všeč? Dober si dečko…

Natakar je vlil mleko v đezvo in ga spenil. Opa miško! Kaj pa je to?! Zeleno-beli tetra pak šparovega S-Budget. V mislih zaklejem, ker na mizi ni več bilo jedilnega lista. Prav gotovo je kava v teh hudih časih, nekaj cenejša. Gledam okoli, nikjer se ne hvalijo, da bi imeli poceni kavo… Spet škilim proti šanku. Natakar zgrabi spet zeleno-bel tetra pak, le da tokrat teče iz njega živo rumena tekočina. Gospod na moji desni je naročil đus.

Družina nasproti šanka, a prenizko da bi imeli moj strateški razgled, naroči pivo za fotra, vodo z okusom za mamo in jabi z vodo za oba otroka – s slamico seveda! Fotr je dobil laško, čeprav špar tudi prodaja S-Budget pivo, mama je dobila eno izmed popularnih vod, ki vsebujejo vse kar je dobro za nas (in sladkor). Otroka dobita tokrat bister sok iz zeleno-belega tetra paka.

Dobim pizzo. Jo celo pojem s civiliziranim tempom (pazi: odkar sem prišel, do odhoda, se je število bakterij povečalo za približno 4x). Medtem sem že sklenil, da grem v špar pogledat, koliko sploh stanejo ti sokovi in koliko bo zadeva meni zaračunana.

Vstanem in se odpravim proti blagajni, tako bo zadeva opravljena hitreje. Natakar izstreli: “Okroglo deset!”. “Oooo, pra*ica!,” si mislim. Kje so časi, ko sma se za taki dnar dva nažrla pizze? Pomolim bankovec, dobim račun. “Oooo, pra*ica!,” si spet mislim. Na računu so tri deci soka po 0.90€! Natakar me je nafukal. 2.70€ za dva deci soka in tri deci vode?! Še zdaj ne vem, zakaj takrat nisem vzrojil. Presenetil sem sam sebe. Niti civilizirano nisem oporekal. Nič. Nada. Vdan v usodo? Razočaran nad tem kam to vse gre? Se še bom vračal sem? Poln toksina ki ga izločajo bakterije, ki se delijo na vsakih 20 minut? Niti v mislih nisem križal natakarja, nenavadno… Naročil sem prav gotovo pravilno. Natakarica par metrov vstran in par dni nazaj ni imela težav z mojim naročilom, niti jaz z njenim računom (dokaz).

Odpravim se v špar. Z veliko pizzo in dva deci sladkega soka iz zeleno-belega tetra paka v riti, sem še vedno čutil potrebo po energiji. WTF?! Kako sem lahko po taaakem obroku brez energije? Takrat nisem vedel, da mojo energijo trošijo bakterije za vzpon svoje vrste. Nisem imel volje capljati med nabiralci in sem direkt odkruzal, do pijače. Zeleno-belih tetrapakov, ki bi imeli v sebi breskov sok je zmanjkalo. Etiketa je ostala. Cena je … … … je 0.85€ za liter! Za 2.70€ bi lahko požlempal dobre tri litre tega cukra! Jaz pa dva deci!

Razburjanje škodi lepoti in jaz je ne bom razmetaval. Bil sem že nenavadno utrujen. “V bufi bo kava,” si mislim…

In tudi je. Edini efekt, ki sem ga dobil od nje, so bile razširjene zenice. Odlično, zdaj še zgledam, ko đanki, mi je tega treba?! Domača atmosfera. Domači ljudje. K produktivnosti nisem prispeval, odgovorosti sem se spretno izogibal. Zgovoren sem bil, kot KGB-jevec na zaslišanju.

Mineta dve uri. Gremo domov. Na poti do avta, sem že ugotavljal ali je vibriranje mojega telesa bug or feature? Če je feature, bom ultrazvočno ščetkal zobe z navadno ščetko… bug je! Ko je nekaj predobro, da bi bilo res, pač ni res. Preprosto.

Odpeljal sem se domov, kjer sem podlegel…

Danes sem bil na fitnesu in so mi izmerili odstotek maščobe. 14.4% oz. 11.2 kg čiste masti! 

Nekatere sem presenetil (tokrat) pozitivno. Meni se pa še vedno zdi veliko, četudi za pisarniškega človeka. Probal bom malo pokuriti odvečno mast in si okrepiti noge, da ne bo kake poškodbe pri mojem pristajanju, ki je vse kaj drugega, kot predvidljivo

Pa še endorfin se sprosti. Naslednje merjenje: čez mesec dni.

Kolikokrat sem se šel “zdravnika in pacienta”, nikoli nisem smel biti zdravnik. Ok, sem se nekak sprijaznil s tem.

Danes sem spet obiskal dermatologinjo (še pomnite “Roziko“?). Tokrat zaradi bradavice na kazalcu (“klik prst”) in na sredincu desne noge, kjer so domovale kar tri. Lotila se jih je s tekočim dušikom (skoraj -200°C). Na “klik prstu” je bila tik ob nohtu in sem lahko opazoval, kako je zdravnica, z leseno palčko na kateri je bila vata pomočena v tekoči dušik, bežno dotaknila. Zadeva je postala v par trenutkih bela, dušik je cvrčal in vedel sem, da sem še kako živ (glej načine odstranjevanja – pri meni worst case scenario). Ko je rekla, da bo bolelo, sem mislil, da je to, to. Basta. Jok brate! Čez eno uro se je pojavila tista prava bolečina. 

Za delo na nogi sem lahko ležal , to pa je tudi vse kar je bilo pri vsem tem fajn. Zadeva je bila v dveh minutah zaključena. Šepam na desno nogo. Dobil sem še dve sterilni igli, da lahko čez kaki dan prepiknem mehurčke. Jupi! Se že veselim!

Še slikica, za najbolj pogumne.

Evo, danes nas je osem od dvanajstih zaposlenih darovalo kri. Večini je bilo prvič. Prav ponosen sem na vse, ki so se za to odločili. Volja je, da še ponovimo.

Ko sem si fotkal roko, se je naenkrat ponudila sestra, da še mene pofotka. Pa me je. 

Ko sma predzadnji in predpredzadnji čakala zadnjega in gledala, njegov pretok (od 45-55 ml/min), zbijala vice, se zajebavala, kdo je bolj bled in podobno, sma naenkrat dobila navodilo, naj raje počakama na hodniku. Baje sma bila bleda. Če bi to bilo vsaj malo res, bi naju posadili sedet ali ležat poleg njih, pa sma njim šla verjetno malo na živce

Krvna skupina je še vedno A+, hemoglobina 159, tlak 115/sem pozabil – vendar optimalno. Primankljaj štiri in pol decilitra krvi sem občutil le kot suha usta in žejo. Zato se porodi vprašanje, če so ženske med menstrualnim ciklusom tudi bolj žejne?

Namesto krajnske sem jedel sir, sirni namaz, jogurt in polnozrnati kruh. 

Naletel sem na zelo zanimivo stran. Kolikor sem razbral iz člankov, avtorji niso “eko-špeko” ekstremisti. 

Še zanimiv članek o “kancerogenosti mesa” (zadnji odstavek!).

Obenem še napovedujem redkejše oglašanje, ker sem polno zaseden. 

Včeraj zjutraj sem zaspal, zato sem preskočil zajtrk in se v službo odpravil natešče. Sploh si nisem mislil, česa me je obvaroval prazen želodec. 

V službi me je Tomaž šokiral z zapisom, ki ga je našel na netu. Zadevo sem komaj pogledal do konca. Bilo mi je tako slabo, da bi bruhnil, če bi imel karkoli v želodcu! Mater smo barbari!! Prizori so me spremljali celi dan. Zvečer sma z Dunjo še gledala Belo masajko. Pili so kri koz in jih veselo kosali. S stegna mrtve in popečene živali so jedli meso (imam samo jaz asociacijo na kameno dobo?).

Za piko na i, pa je bil danes prizor v vrsti pred mesarjem v Marjanci: človek je s tako lahkoto in brezizrazno otopelostjo sekal rebra (si predstavljate še zvok?), da me je oblill mrzel pot in mi je postalo slabo. Moral sem oditi na drugo stran trgovine in se zamotiti z brezveznostmi. 

Hvala bogu, doma so za kosilo slivovi cmoki in kompot! Misli me že kar naprej preganjajo, nakar naenkrat odšibam na wc in… dris*a!

Verjetno se kaj podobnega dogaja tudi živalim, ki pristanejo na krožniku. Živali, katerih edini smisel življenja je to, da se zredijo za čim manjši denar in čim hitreje. Živali, ki ne dobijo priložnosti, da bi se parile, bežale pred plenilcem ali plenile… Prekleto!2008, človekove pravice, nanotehnologija, genetika, potovaje po vesolju, atomske bombe in klanje!

Nikakor ne morem doumeti, da ljudje, ki so sposobni ustvarjati od mogočne glasbe, slik, abstraktne umetnosti in še marsičesa, obenem tako primitivna in gnusna bitja. Vsak od nas je kaj doprinesel k temu. Mogoče se nam zdi, da mi nimamo vpliva in tega ne podpiramo. Ampak to je samo izgovarjanje. Ko kupiš meso, si ga plačal, ustvaril povpraševanje in pognal ta veliki krog vzreje z namenom, da žival zraste, jo ubijejo, razkosajo in nato hladno mrtvo meso pripeljejo v mesnico, kjer ti ga stehtajo… čez eno uro ga že veselo zvečiš doma!

Imate radi odojka (Wiki)? Mladiča svinje, ki je do svoje smrti pil bolj ali manj le materino mleko. Nato so ga ubili, mu odstranili drobovje, nataknili na kol od gobca do riti in ga pekli. Prekleto! Živalske otroke žremo. Mmm, enkratno! Se mi kar cedijo sline, medtem, ko mi iz želodca sili kislina!

Že velikokrat sem imel pomisleke glede mesa v prehrani. Ampak tako daleč, kot sedaj še me ni pretreslo. Ma kaj pretreslo, vrglo ob tla, kot psa in me pohodilo! Čisto verjetno se lahko zgodi, da sem opravil z mesom na krožniku, v takem ali drugačnem kruhu in sploh.