Par kilometrov pred domom, zavijem z glavne ceste na stransko. Večinoma je tam srečati traktorje, divjad in tu pa tam kak avto.
Danes sem jih srečal vsaj pet krat več. Vsi so vozili nenevadno počasi, nekateri so ob srečanjih celo ustavljali. Sicer je cesta ozka, tako pa spet ne… In, ko že drugi ali tretji, čudno pozno zasenči oči, se meni komaj posveti. Štajersko novo leto, kot je rekel sodelavec. In jaz vozim edini v nasprotni smeri. Hazard!
Opažam, da ne rabim razlagati kako sem. Ljudje, vedno opazijo takoj. Vprašajo le še iz navade ali zato, da potrdim njihovo domnevo. In pokra ne bom igral, ker vem, da bi mi takoj vse pobrali. Manjka mi osnova, poker face.
In glej ga zlomka, Pahor je v Libiji in radijo blebeta še samo o tem…
Žarim, a nimam vročine. Ne spim, a nimam skrbi. Smeji se mi, pa ni mi treba slišati šale.
Ob poslušanje oglasne oddaje na valu 202 in kombinaciji vsesplošne evforije ob prašičji gripi 1, ne morem ostati ravnodušen. Da plačujemo, nacionalki za poslušanje oglasnih oddaj, ki nas fopajo z vsemi mogočimi kvazi zdravili, brez katerih je sam čudež, da smo do zdaj preživeli, se mi zdi nateg. Nisem bil zadovoljen, niti nisem bil plačan. Prehransko dopolnilo, da bomo lažje shujšali. Moram jaz to poslušati dan za dnem? Naučimo se pravočasno vstajati od mize, pa bo problem rešen.
Spet sem jezen mladenič. Presneto, drugače ne znam. Povedali so, da je po svetu do zdaj zaradi prašičjevke umrlo okoli 5000 ljudi. Primerljivo z manjšim mestecem, globalno pravzaprav nepomembno. Da se o drugem sploh več ne govori, ni povsem res, tukaj je še štala 2.
Govori se o cepivih za pomembne in manj pomembne, kvaliteti, stranskih učinkih, utrujenosti ipd. Vau, se je industrija potrudila in nas dobrohotno založila z dovolj velikimi zalogami vsega. Pravi rešitelji, tile politiki in liderji, saj so nabavili dovolj doz tudi za manj pomembne. Ne vem, zakaj ne morem iz sebe spraviti neke hvaležnosti. Niti kančka. Jaz, nehvaležneš!
Na leto umre od lakote 15 000 000 3 otrok. To je več kot 41 000 dnevno. Prekleto, se sploh zavedamo, koliko je to ljudi!? In spet moram preklinjati, ne gre drugače, jezen sem. Zakaj se o tem ne govori? Verjetno zato, ker so slabi potrošniki …
Stiskali smo se, kot sardine. Pomanjkanje prostora in želja, da pridemo tja, kjer je lep razgled in bolj malo trdnih tal pod nogami. Rokavice in topla obleka so nuja, čeprav je bilo totalno sončno, pod nami, kot vata natrgan oblak.
Skydive Maribor boogie 25.10.2009. Fotkal je Feler, slava mu.
Zvečer si bom vtrgal čas zase in grem plavat, nato me že čaka nova sigma 2. Točno vem, da se bom najprej zagnal v plavalni bazen in plaval do onemoglosti. Ko mi bo vsa energija pošla in se bom že utapljal proti robu, se bom pa odvlekel med penzioniste v toplejše vode, kjer se bom stopil z okolico in postal ležeren.
Zjutraj sem pogledal na termometer, ki kaže tempetaturo zunaj, zavil z očmi in odšibal v kopalnico. Tema. Mali je bil podobne volje, niti malo ga ni vleklo ven iz hiše.
Ko me je v delavnici pes ovohal in kidnil notri na toplo, sem začel razmišljati, da bi bilo dobro uvesti neko subjektivno skalo za temperaturo. Tako, ki bi zraven temperature upoštevala še veter, osončenje, vlažnost in prijanje ali neprijanje vremena. Mrzlo je bilo ko pes! Z mrzlimi rokami sem poskušal vdahniti življenje v siv kamen. Kmalu sem se ogrel in postalo je prijetno, za tem so posijali še prvi sončni žarki.
Vedno bolj cenim priložnosti, ko sem lahko celi dan zunaj, delam zunaj in niti malo me ne vleče med stene. Prav uživam, da lahko delam s celim telesom. Da so okoli mene mogočni stroji, wati in kilowati moči. Fizična moč, ki zahteva nežno noto. Večnost in krhkost kamna. Usklajenost gibov z Malim, debata teče non stop.
Vleče me ven 1, um je bister in stikalca še vedno preklapljajo s svetlobno hitrostjo. Telo bo počasi zahtevalo svojo dozo počitka, ustregel mu bom.
Ob zori pičim v naše najstarejše mesto in veselim se že.
